četrtek

12

januar 2017

1

koment.

IZPOVED STRASTNE ZAPRAVLJIVKE: V deželi ponaredkov

Avtor , Objavljeno v Izpoved strastne zapravljivke

Ta objava začuda ni o ponaredkih, čeprav so me do prvega pravega letošnjega zapravljivkinega nakupa pripeljali ravno ponaredki. Čas je, da vam ponudim malce več konteksta. Kot ste lahko prebrali v objavi prejšnjega dne, sva se pred kratkim vrnila s potepanja po Tajski. Vzhodneje ko greš od naše države, bližje si meki ponaredkov, ki se vije vse od Istanbula do daljnega vzhoda in ko prvič prideš tja, se lahko človeku kar malce zmeša.

Tako se je – priznam – tudi meni, ko sva pred dvema letoma prvič potovala po Tajski in sem v Bangkoku na nočni tržnici Patpong metala ven oči kot bi prišla v Disneyland torbic in modnih dodatkov prestižnih znamk, ki si jih sicer ne morem privoščiti. Priznam, da sem takrat odšla s kar nekaj torbicami, dobrimi ponaredki, ki sem jih precej neobremenjeno nosila potem v Sloveniji. Koncept ponaredkov me takrat ni obremenjeval tako kot me danes in o njih nisem razmišljala kot o nečem slabem. Priznam. Takrat sem samo želela imeti tisto šanelko, ali pa vuittonko. Od takrat pa so se v meni zbudili občutki krivde predvsem zavajanja ljudi, saj sem na družbenih omrežjih (aka. Instagramu) do svojih sledilcev vedno iskrena in rada povem, kje sem kaj kupila in katere znamke je. Bilo me je sram, saj po eni strani nisem hotela povedati po resnici, po drugi strani pa nisem želela zavajati ljudi, da sem si privoščila drago Chanel torbico, če si je v resnici nisem.

Od takrat si ponaredkov nisem kupovala, verjetno sem kje pobrala kakšno repliko kot jo praktično danes dela že cel svet, Zara je med drugim mojstrica za replike pregrešno dragih znamk. A vseeno si nisem stoodstotno zaupala, ko sva letos (oziroma sedaj že lansko leto) bukirala potovanje na Tajsko in v Malezijo. Tokrat sicer nisva šla v Bangkok, ampak v Kuala Lupmur in kaj hitro sva se znašla v China Townu, kjer se stojnice šibijo od sumljive robe.

A začuda in na moj ponos so me vsa ta zveneča imena pustila povsem hladno. Kakšno torbico sem že šla pogledati, jo malce pobožati, ampak niti ene si nisem zares želela odnesti domov. Da se razumemo – tudi dobri ponaredki ne stanejo 5 evrov, ampak lahko tudi sto in več, ampak nekako se nisem dobro počutila kupiti dober ponaredek, ki ti ga nato zbašejo v plastično vrečko. Rada imam izkušnjo nakupovanja, zato sem kmalu potem sklenila, da če bom šla domov s kakšno torbico, bo to ta prava v cenovnem razredu, ki si ga dovolim privoščiti.

fullsizerender

Kot izgovor za tokratno zapravljanje sem uporabila prihajajoči rojstni dan, ko vedno kupim še kakšno darilo sama sebi, saj se mi zdi, da se moramo kdaj malce pocrkljati. Kljub temu, da se mi zdi že malce izpet, je Michael Kors znamka, ki me še vedno nadušuje. Ne vem zakaj, sem si vbila v glavo, da bi imela torbico MK, a tako sem si zamislila in očitno me je nekdo uslišal, saj sva se par ur pred odhodom domov ob pol polnoči na letališču v Kuala Lumpurju znašla na terminalu pred trgovino Michael Kors, ki so jo že zapirali. 10 minutk, sem rekla Klemnu, a v resnici jih je bilo verjetno še manj, saj sem jo takoj videla, znižano, bordo, lepo, sijočo, mojo. Od prihoda v Slovenijo jo nosim non stop, kombiniram jo na različne barve kot je olivno zelena, kamelja barva, zdi se mi, da pristoji prav na vse in zelo sem vesela ter ponosna nase, da sem ponaredke (za zdaj) prebolela.

 

Vaša iskrena zapravljivka, Tjaša***

1 komentar

  1. simona felicijan

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja