petek

12

januar 2018

1

koment.

OTROŠKI PESKOVNIK: Več mama, manj superjunakinja

Avtor , Objavljeno v Otroški peskovnik

Superjunaki so še vedno zelo priljubljeni, ampak sprašujem se, kaj je narobe z ‘normalno’, povprečno osebo, ki se trudi po svojih najboljših močeh?

Jasno mi je, kaj je narobe s povprečjem – ni zanimivo. Povprečno je. Ljudje ljubimo ekstreme, ali gre za ekstreme v pozitivno ali pa v negativno stvar. Na tem sloni tudi cel novinarski svet, bi rekla, ampak ne želim preveč zaviti s teme, o kateri bi danes rada pisala. O supermamicah.

Vsem so verjetno poznani naslovi (Kako ona to zmore?) in podobni, ki po eni strani slavijo mamico, po drugi pa ji nalagajo še več bremen, zaradi katerih smo ostali še bolj v pričakovanju, katera bo tista naslednja velika poteza, ki jo mamice še zmorejo?

Seveda zmoremo veliko, ampak ali je kaj narobe z dnevi, ko ne zmoremo toliko? Zakaj mora biti vse o samih presežkih, ki dejansko nimajo veliko veze z otroki?

Ker kar se tiče ‘supermamice’, se mi zdi, da je pomembno samo, kdaj pride nazaj v formo, kdaj gre nazaj delati, koliko opravkov zmore narediti v enem dnevu, kako lepo ima pospravljen dom in ima zelo malo veze z njeno ‘mama’ vlogo. Zame bi bila supermama oseba, ki zmore v trenutku vzeti bolečino svojemu otroku, ali pa zbiti vročino, pozdraviti svojega otroka, ali pa konec koncev mu v hipu podreti kupček, magično narediti, da nima težav s kakanjem, ali pa da hrana ostane v želočku in se ne vrača nazaj 😉 to bi bila zame definicija ‘supermame’, superjunakinje.

Vsaka mamica naj počne to, kar sama čuti in si želi, naj bo to, da se čim prej spravi v formo, ali nazaj v službo, da je urejena 24 ur na dan, samo naj bodo to res njene želje in ne le želja, da dobi status ‘supermame’. Priznam, včasih sem bila polna predsodkov o takšnih in drugačnih tipih mamic, zdaj pa ko sem tudi sama mami, pa sem ugotovila, da mi je vseeno za kakšno mamo me imajo ostali in kaj si drugi mislijo o meni, kakšna mama sem. Lahko povem samo to – pojma nimate, kot jaz nimam pojma, kakšne mamice so druge tudi če objavljamo utrinke iz svojih življenj.

Vsaka naj dela po svoje in po svojih željah, zmožnostih, jaz osebno imam rada dneve, ko se malce uredim in se naredim spodobno, prav tako pa tudi obožujem dneve, ko sem brez mejkapa z mastimi lasmi. Pomembno je lastno dobro počutje, zato še vedno rada kaj napišem ali objavim, se pravi delam, ko imam za to čas in voljo. To je del mene in ne želim se izgubiti, hkrati pa ‘zamerim’ družbi, ki me želi narediti superjunakinjo, supermamico, ker še vedno hitro odgovarjam na sporočila, delam, objavljam, imam dokaj pospravljen dom, se razvajam in podobno.

Hkrati pa včasih kar čutim pritisk, kdaj bom spet začela stilirati in podobno. Pisati članke je dokaj enostavno, ker to delam od doma, stiliranje za televizijo pa je nekaj drugega. To pomeni, da bi morala biti več ur ločena od svojih punc in to ne le parkrat na mesec kot sem recimo, ko grem s prijateljico na pijačo, v trgovino ali pa si privoščim frizerja. In tega še nisem sposobna narediti. Toliko časa z njima ne želim zamuditi in sem malo jezna, zakaj se od mene to tudi to pričakuje.

Morda bi bilo drugače, če bi bila zaposlena v podjetju, tam verjetno ne bi bilo vprašanja po 3 mesecih (vsaj ne bi ga smelo biti!), če bom začela nazaj z delom, tukaj, ko sem freelancer in odvisna od projektov, pa je seveda težje. Konkurenca na tem področju je kar precejšnja, še posebno v blogerskem svetu, a vseeno ostajam samozavestna in si mislim, da me bodo prave stvari in pravi ljudje že počakali. Če pa ne, bodo pa prišle nove priložnosti, izzivi. Konec koncev nimam zastonj že nekaj let svojega podjetja in skrbim zase ter za svojo varnost.

Tako da si tudi jaz zaslužim porodniško, porodniško po mojih merilih 🙂 ne zato, da bi postala supermami, ampak zato, ker bi bila rada srečna mami 🙂 z dvema zadovoljnima deklicama.

1 komentar

  1. Alenka Arya

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja