sobota

27

avgust 2022

0

koment.

Naša porodna zgodba*

Avtor , Objavljeno v Otroški peskovnik

Sem mislila, da bom pozabila porod. Ker ga nisem takoj zapisala. Leta so minevala, ustavilo se je pri petici in spomini so živi kot bi se zgodilo včeraj.

Nobena mama poroda pozabi, saj je neponovljiv – tudi če reče, da je vse tri svoje otroke spravila na svet v 20 minutah, kot neko rutino, je bilo verjetno pri vsakemu nekaj unikatnega. Zato zdaj vem, da ne bom pozabila. Nikoli. Tudi zato, ker si tisto nedeljo zgodaj zjutraj in dogajanja po tem predvajam v mislih vsako leto znova. In zdaj bom svojo porodno zgodbo zaupala tudi tebi.

Ena izmed mojih hčerkic zvečer, ko pogasimo že vse luči, rada klepeta z mano. Takrat dobi dar govora in bi se pomenila o vsem z mano. Takole je bilo pred parimi tedni:
“Mami jaz bi bila rada čist navadna mamica.”
“Kako to misliš, navadna?”
“Tako, da ne bi imela otrok.”
“Kaj bi bila pasja mamica?”
“Ne, da ne bi rodila.”
“Kako ne bi rodila?”
“Ti bi namesto mene.”
“A rodila?”
“Ja, vedno bi ti rodila namesto mene.”
“Zakaj pa?”
“Ker me je strah roditi.”
“Ljubica, jaz sem rodila dve punčki, tebe in tvojo sestrico, zelo prehitro, pa me ni bilo nič strah in je bila to ena najlepših izkušenj v mojem življenju.”
Takrat sem začutila, da ti zaupam NAŠO porodno zgodbo. Ker v resnici ni le moja. Naša je.
Moja nosečnost je pravzaprav potekala dokaj normalno, brez velikih posebnosti, ki ponavadi spremljajo dvojčke. Meni zelo simpatična starosta ginekologije v Porodnišnici Ljubljana mi je rekla, da je ta poklic izbrala prav zaradi dvojčkov. “Ampak jih ne maram,” je še dodala, “ker so tako nepredvidljivi.” Ko sem jo nekaj tednov kasneje srečala na hodniku porodnišnice, mi je dejala, da ji je žal, da mi ni uspela pomagati, da ju zadržim dlje pri sebi.
Nepredvidljivi sta vsekakor bili tudi moji punčici. Na začetku avgusta, bila sem na začetku 6. meseca, če se ne motim, mi je osebna ginekologinja predpisala obvezen počitek. “Niti na sprehod s kužki?” “Niti na sprehod s kužki. Lahko en krog okrog hiše. Počasi.”
Stanje sicer ni bilo tako zelo alarmantno, tamalčki sta bili precej nizko, a dolžina materničnega vratu je bila popolnoma ok. In tako sem bila doma, počivala in se skušala zamotiti. Še vedno sem pisala, oddajala svoje modne rubrike in predvsem ne preveč premišljevala o svojem stanju. “Želela bi, da pridete vsaj do 32. tedna. To bi bilo ok.”
“Kaj pa se zgodi, če rodim prej?”
“Upajva, da ne.”
Nisem želela drezati naprej. Nisem se pripravila na ‘najhujši scenarij’. V slabih štirih tednih prisilnega počitka nisem niti enkrat pogugla ‘prezgodnji porod’, preverjala informacije o nedonošenčkih, nič. Do takrat so bili nedonošenčki zame dojenčki v inkubatorjij. Nič več. Bodo že dorasli. Ja, bodo, ampak na tej poti ne samo, da se lahko zgodi mnogo premnogo preprek, sama izkušnja življenja v bolnici, v tem okolju te zaznamuje, spremeni.
Tako da ne, nisem vedela, kaj hudega se lahko zgodi najinima hčerkama, niti nisem želela vedeti, čeprav mi je bilo težko gledati sestavljen voziček, ki je sameval v dnevni sobi. Ali bom vanj položila svoja otroka?
A času prisilnega počitka sem se poizkušala zamotiti tudi z nakupovanjem otroških stvari. Ker kljub temu, da so me obkrožale črne misli, sem jih odmaknila in si vizualizirala življenje z novorojenčkoma.
“Ali lahko v tem času obiskujeva šolo za starše?”
“Tega ne bi priporočala,” je dejala ginekologinja. Bilo je tudi prezgodaj za šolo za starše.
In tudi o porodu nisem brala. Samo vedela sem, kako približno pride otrok iz tebe. Nisem se ‘učila’, izobraževala, zato je obisk bratranca in njegove partnerke kakšna dva tedna pred neplaniranim porodom prišel še kako prav. Imata tri otroke, na porode se je vedno dobro pripravila, pa sva se zaklepetali. O porodnem načrtu, o poteku poroda, o porodni sobi, o vsem. Na nek način sem z njeno pomočjo takrat naredila mini tečaj.
“V katero porodnišnico pa naj grem, če bi bilo prezgodaj?”
“Ljubljano,” mi je odgovorila ginekologinja.
Mislim, da sem spraševala brezčustvena, pragmatična vprašanja (saj nisem zmogla slišati neprijetnih informacij) v primeru krizne situacije. Na način, kaj narediti, če je potres. To, to in to. Pika.
Dan prej sem se počutila čudno. V stanovanju se je delalo, zbijalo, mene pa je križ nenormalno bolel. Nisem se mogla namestiti, mislim, da sem že v soboto imela popadke. Tisti večer sem nekako zaspala, s Klemnom sva spala na kavču v dnevni sobi, ker je bila druga polovica stanovanja v prahu od prenove. Ob 7ih, mogoče je bila ura 6, se prevalim iz enega boka na drugega in slišim ‘pk’ ter se polulam. Voda mi je odtekla.
Zbudim Klemna:
“Klemen, mislim, da mi je odtekla voda.”
“O ne.”
Šla sem na stranišče, Klemen je klical rešilca. Ko sem prišla ven, niti nisem bila prepričana več, da mi je odtekla voda, tako sem bila v šoku. Mislim, da sem celo rekla Klemnu, da sej mogoče mi pa ni in da ne rabimo rešilca, čeprav je bil kavč oziroma odeja premočena, kužka pa že vohljala okrog nje.
Hitro se preoblečem in s seboj vzamem torbico. Ne torbo, ampak torbico, 15 krat 15 centimetrov, v njej pa denarnico in to je to. Previjalne torbe še nisem kupila, spakirano jasno nisem imela. Vzamem torej torbico in greva ven počakat rešilca. Dva prijazna fanta naju pozdravita in takoj jima povem, da gremo v Ljubljano. Uležem se v rešilca, Klemen gre za nami z avtom. Ne bi rekla, da me je grabila panika, saj sem ves čas čutila punci. Noro sta brcali. Žurka, ali kaj? Točno sem vedela, katera brca in da ne brca ista. Glede tega sem bila pomirjena. Kot bi mi sporočali, mami, midve sva okej.
Kmalu po štartu od doma sta prižgala sirene, ležala sem na boku in ju držala v objemu. No, držala sem trebuh. Ne vem, ali sem se z reševalcem kaj pogovarjala, mislim, da sva morala izpolniti nek obrazec.
“Koliko ste pa noseči?”
“25 tednov 3/7.”
Klemen mi je kasneje povedal, da nas ni mogel dohajati, tako smo brzeli do prazne Ljubljane v nedeljo zjutraj.
Prispeli smo do porodnišnice, jaz s svojo torbico in naravnost na pregled. Hitro me vzamejo, pregledajo, zdravnica najprej ni mogla zatipati, koliko, če kaj, sem odprta. Končno pove, da sem 3 centimetre. Preoblečem se v haljo in pokaže mi, kje so natikači. Ampak jaz nimam časa, da bi brskala za svojo številko, pograbim prve, številka 36. Prijateljica, ki sem jo spoznala v porodnišnici, mi je kasneje povedala, kako se je smejala, ko me je videla švedrati v premajnih natikačih še par dni po porodu do laktarija in nazaj v sobo ali na intenzivno. 🙂
Peljejo me v 1. nadstropje, tam nekje me prestreže Klemen. Gremo v porodno.
Ne vem, kako so me videli drugi, ampak mislim, da sem bila precej mirna. Sestra mi je obvila trebuh, da je lahko spremljala punci in tudi, ko smo kdaj izgubili utrip, nisem paničarila, ker sem ju čutila. Brcali sta kot nori.
Notri pride porodničar, me še enkrat pregleda in mi pove, da bom danes rodila. Moja zimska otroka bosta poletna. Bosta? Bosta res?
Prosim za injekcijo za razvoj pljučk, ki jasno ne učinkuje takoj, a usliši mojo prošnjo in pravi, da je vsaka pridobljena minuta pomemba. Ura je nekje 8 zjutraj.
Vbrizgajo mi magnezij, po katerem se mi super zvrti, babica pa mi malce pove, kako bo vse potekalo. Ne vem, ali sem jo jaz vprašala, ali je sama začela govoriti. Zelo previdno. Da je zelo zgodaj. Pokimam. Da ob takšnih primerih ne vedo, kaj se lahko zgodi. Pokimam. Nekaj sprašujem, ne spomnim se kaj. Pove mi, da mi otroka ne morejo dati na prsi, ker ga takoj odnesejo na intenzivno enoto. Naj se ne ustrašim, saj jih ob prenosu zavijejo neko vrečko.
Ko zdaj gledam na to – z vsem zavedanjem in vedenjem, kako je na intenzivni enoti in negi za nedonošenčke – si mislim, da so verjetno kmalu po mojem prihodu prejeli klic, da imajo dvojčka nedonošenčka v prihajanju in naj se pripravijo za sprejem.
Potem se vse umiri. Nikogar ni v sobi razen naju s Klemnom, kar ga naredi živčnega (kot da ni še bil dovolj:). Ne ve, da sem povezana v njihovo ‘kontrolno sobo’, kjer nas spremljajo. Povem mu, da tako je in da ne bodo dežurali non stop pri meni. Vseeno ga ne prepričam. Kmalu v sobo pokuka moja sestrična, zdravnica, ki je pravkar v kliničnem končala nočno.
Ne vem, kdo je koga prosil, da ostane, ampak ostala je. In vesela ter hvaležna sem, da je. Ona je bila na nek način moja dula.
Popadki so vedno močnejši in babica (ali sestra?) me v nekem trenutku vpraša, ali bi želela kakšno protibolečinsko sredstvo. Zavrnem jo, saj se bojim, da bi bila zadeta in bi se zgodilo kaj hudega, jaz pa se tega ne bi zavedala.
Čas je mineval, ura je bila 10, 11, vmes vprašam, če grem lahko na stranišče. Seveda ne. Prinese ledvičko.
Popadki niso bili zelo boleči, samo ekstremno neprijetni. Nisem se mogla udobno namestiti, vsi popadki so bili iz križa. Klemen enkrat vpraša babico, ali imam močne popadke, ker se nisem kaj dosti oglašala. Samo pokima mu. Večino časa sem imela zaprte oči, malo smo se pogovarjali, malo sem bila s svojimi mislimi in napisala par sporočil.
Seveda vsakogar, ki je vedel, v katerem tednu sem šele, zadane šok. Besede ostanejo neizrečene. Pošiljajo se misli. Bile so dovolj. So dovolj.
Vmes Klemen še klicari koga, ki bi poskrbel za kužka doma. Kot zakleto, nikogar od domačih tisti dan ni doma, za kužka na koncu poskrbi moja Polona, ki moje sporočilo, če se prav spomnim, prebere na poti na jutranjo kavo.
Ne odpiram se dovolj, zato mi našopajo umetne popadke.
Ura je okrog poldneva. V porodno stopi nadvse simpatična, glasna babica in govori z mojo, da je ona ‘svoje že vse podelala’ in ali mi še nismo konec. Na ful simpatičen način, malce orjaška ženska, ki se mi takoj prikupi.
Jaz sem se rodila nekaj minut čez poldan in ne vem zakaj, sem se odločila, da se bosta punci tudi. Bila sem že precej utrujena, obladki niso več pomagali. Ura je že 12:20, mogoče malce več, imam še en pregled, porodničar da zeleno luč za porod. V parih sekundah se v sobi zvrsti cela vojska ljudi in vsi samo čakajo in stojijo ob strani. Danes bi želela vedeti, kdo so in kaj je bila njihova funkcija, ter se jim zahvaliti. Babica mi še razloži, kako moram potiskati, ker seveda nisem vedela.
Simpatična orjakinja mi prime trebuh, se uleže name in s tem drži drugega otroka, da ne bi šel s prvim v porodni kanal. Potiskam. Prve trikrat nepravilno, itak. Po parih potiskih – tako se spomnim – je prvi zunaj. Punčka je. Mala punčka z rdečo kožo in dolgimi tankimi rokami in nogami. Mala dejansko malce pojokca sama od sebe, vsi v sobi so zadovoljni, da je tako močna in še danes se mi zdi, da ima enak zvenak jok.
Nekaj delajo z njo, potem nama dovolijo, da jo pobožava po njeni rdeči rokici in jo odpeljejo na intenzivno.
Čas za drugega. Vmes se polulam porodničarju v obraz, Klemen pravi, da še kaj drugega in da so ga prizori par dni preganjali. Tudi krvi je veliko.
Med drugim rojevanjem začutim nek pekoč občutek, kasneje mi je babica povedala, da so me prerezali. Tri minute po prvem porodu, rodim drugo punčko.
Ona se nič ne oglasi, tam nekaj delajo z njo, vprašam, če je vse v redu, odgovora si nisem zapomnila. Po predihavanju mala lubica da od sebe mini ‘ueee’, vsi smo veseli, nekako pomirjeni, pobožava jo in jo že odpeljejo. Ko sem tedne kasneje gledala njeno apgar točkovanje se je seštevek bral kot nočna mora.
Kaj pa zdaj?
Druga posteljica ni šla ven sama od sebe in se me drži. Babica potegne za njo enkrat, drugič in jo prosim, naj neha, saj me noro boli. Pove, da jo bodo morali operativno odstraniti, zato me uspavajo. Še prej poimenujeva najini mali deklici, ki tehtata manj kot kilogram. Oziroma ju poimenuje Klemen. Imela sva dve imeni za punčki in dva za fantka, saj o spolu nisva bila 100%. Sam se odloči, katera dobi katero ime in najprej mu oporekam, saj se mi zdi, da druga nima močnega imena in kaj če bi ju zamenjala, saj je šibkejša in potrebuje moč. A mi oba, babica in on zagotovita, da je izbrano ime močno. In res je bilo.
Zbudim se zadeta kot mamba, nekaj bluzim, sicer se vsega zavedam, ampak sem vesela. Zmedena tudi. Enkrat mi je oči rekel, da gre toliko stvari lahko narobe pri nosečnosti, samo ena pa prav. Tista ena je že bila prav, a pred nami je bilo še najtežje.
Sestrična se poslovi, si predstavljam, da utrujena do amena, polupčkamo se in obljubim ji, da jo bom obveščala. Kasneje so mi bili njeni obiski v veliko uteho in sprostitev.
Ostaneva sama. Starša brez otrok. Zmedena, kaj čutiva, totalno nevedna, kaj naju in nas čaka, ampak z mislijo, da gremo dan po dnevu. To je bil najin moto. Hvala bogu, da nisva vedela, kaj naju čaka.
Predno gre Klemen domov, oziroma k mojim staršem na juho, mislim, da mu dovolijo obiskati punci. V sobo me pripeljejo pozno popoldan, delim si jo še z eno punco, ki je tisti hip ni v sobi. Namestim se, jaz in moja torbica, hehe in ne vem, o čem razmišljam. Vem, ampak nočem razmišljati na glas, nočem povedati na glas. V sobo stopi druga punca, ni mi jasno, kaj dela tukaj. Brez otroka. Potem se zavem, da ju jaz tudi nimam pri sebi. V porodnišnici je že nekaj tednov, čisto privajena tega okolja. Dobim večerjo, jo požrem, ne samo pojem, pred tem pa še slikam Klemnu.
Med porodom sem izgubila precej krvi, zato se mi precej vrti. Mislim, da me malo po večerji sestra na vozičku odpelje na intenzivno k mojima puncama.
Vse mi je tako novo, umivanje rok, sterilizacija, kako odpiraš inkubator, vse piska. Tega piskanja se v dveh mesecih in pol nisem navadila.
Kaj je to saturacija? Koliko kisika?
Moja čustva so ponorela. Ali se smem navezati na njiju? Ali se je to res zgodilo? Kaj se bo zdaj zgodilo?
Dejstvo je, da se precej hitro privadiš bolnišničnemu okolju, pravilom intenzivne, laktarija, želiš spoštovati njihova pravila, saj ohranjajo tvojega otroka pri življenju.
Prva noč je bila totalna zmeda. Spanje od utrujenosti, zbujanje, saj je na hodniku neprestano nekaj zvonilo. Vedno sem mislila, da kličejo zaradi mojih punc. Da imajo zame slabe novice. Nihče ni prišel v najini sobo. Na srečo. Bila sem prestrašena in tega nisem upala nikomur povedati. Ker sem se bala, da če se bom jaz zlomila, se bodo zlomilo drugi. Bila sem močna, zase in za svoji punci.
Začenjalo se je najbolj intenzivno, izčrpujoče, čustveno, obupano, veselo, žalostno, zmedeno obdobje v mojem življenju, obdobje, ki mi je postreglo z novimi poznanstvi, prijateljstvi in iz katerega smo odšli še močnejši.
To ni moja porodna zgodba. To je naša porodna zgodba.
Tjaša
*objava je avtorsko delo in ni mišljena za medijske namene, zato ne dovoljujem kopiranja ali povzemanja besedila za novinarske članke

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.