ponedeljek

6

januar 2020

0

koment.

DIGI DETOKS: Ne želim, da punci vidita telefon kot podaljšek moje roke

Avtor , Objavljeno v Novice

Odkar sem postala mama, sem še bolj pozorna nase, na svoja dejanja, na to, kdo sem, kaj počnem in kakšno sled puščam. Punci sta v obdobju, ko vpijata kot gobi prav vsako informacijo, pozorni sta na vse detajle, najbolj pod dobnogledom sva seveda midva s Klemnom. Nisem popolna, oh, še zdaleč ne, rada bi imela malce več strpnosti, a obenem preprosto ne dovolim, da mi punci skačeta po glavi. Vsak dan je verjetno sto stvari, ki bi jih rada naredila drugače, ali pa se lahko naredijo drugače, za vse preprosto nimam časa, da bi se sekirala prav dolgo. A če pri čem želim biti dosledna, je to, da punci ne vidita telefona kot podaljšek moje roke. Danes bom z vami delila razloge, zakaj se ‘grem’ digi detoks, želje, njegove učinke in nekaj misli glede materinstva.
Nekoč sem prisostvovala pri okrogli mizi, kjer smo govorili o tem, da je čas, da prekinemo ljubezensko razmerje s svojim telefonom. Dotaknili smo se tudi teme otrok in telefon, zakaj so jim telefoni tako zanimivi. Kako jim naj ne bi bili, če pa vidijo starše, ki jih neprestano vlačijo/vlačimo s seboj? Še na stranišče ne gremo brez njih, ali so morda v zadnjem času celo postali obvezna oprema prostora, kamor gre še cesar sam? Zakaj so daljinci otrokom tako zanimivi? Ker s njimi operiramo starši, imamo jih po rokah in seveda želijo biti del žura tudi sami. Vsak starš bo znal povedati, da bo otrok pojedel ali vsak probal tisto, kar mi v nekem trenutku jemo ali pijemo. Želel bo to, kar imamo mi. In s telefonom ni nič drugače.

Oziroma je še huje, ker jih včasih starši še sami molijo pred nos. Pred nekje desetimi leti je bilo še kao kulsko, če je enoletnik znal sam odkleniti telefon, vsi so (smo, tudi sama sem prisostvovala) mu ploskali, češ, kako je pameten, zdaj je meni samo še zaskrbljujoče. Moji punci ne znata odkleniti telefon, znata pa snemati z njim, znata prižgati lučko, nekaj, kar sta se naučili sami, ko sta izbrskali moja skrivališča in na kar nisem prav nič ponosna. Vsekakor jima telefon ne dajem sama v roke, ker nimata z njim prav nič za delati. In ja, svoj telefon skrivam, ponavadi ga zabašem v kavč, pod blazino, pa mislim, da sta poštekali že vsa moja skrivališča.
Nekaj morate vedeti – moji hčerki sta zdaj stari že nekaj več kot dve leti in še vedno nista v vrtcu, doma sta z menoj. Imam ta privilegij, da lahko delam od doma, imam tudi to srečo, da mi enkrat do dvakrat na teden na pomoč priskočita moja starša, da opravim fotografiranja, sestanke, tiskovke, ki so nujne. Imam tudi srečo, da je Klemen povsem samostojen očka in že od prvega dneva zna vse, kar znam jaz, punci ga obožujeta in rad je tudi sam z njima.
A vseeno sem jaz tista, s katero sta največ časa, kar pomeni, da moram ob 24-urnem ‘varstvu’ nekako uskladiti ali umestiti tudi svojo službo. Nikoli ne tipkam po računalniku pred njima, ne zato, ker bi bilo to super narobe, ampak zato, ker bi moja besedila, mejli in objave bili neberljivi 🙂 Takoj sta pri meni, že če se usedem za mizo, kaj šele, da bi odprla prenosnik. Večino dela opravim zvečer, ko zaspita ali popoldan, ko prav tako počivata. Objave na Instagramu pripravim dan prej (besedilo) in v času, ko sta budni poizkušam čim manj brskati po telefonu, čeprav je telefon moja služba. Odpišem, ko grem v kuhinjo po malico, všečkam, ko se sami zaigrata …
Seveda si želim, da bomo enkrat mejo ‘mami dela’ začrtali malce bolj jasno, ampak za zdaj ju ne želim porivati na stran, saj menim, da smo v obdobju, ko gradimo naše temelje, zaupanje, ljubezen in ni prostora za stvari, ki niso nujne.

To, kako nam je postal telefon nujen, je bizarno. Popolnoma bizarno. Tudi če gre za moje delo, nima kaj delati na kosilu s prijateljico, na družinskem druženju, razen da ulovi nekaj fotospominov. Naši starši te obsesije ne razumejo, ker niso odraščali v tem svetu, čeprav vidim, da nekatere tudi popolnoma prevzame. Saj je orodje za krajšanje časa, zbližuje sorodnike, ki živijo daleč drug od drugega, ampak jaz govorim o nečem drugem. O obsesiji, da ne zamudiš ničesar, da si z vsem na tekočem, da nisi v trenutku, da so ti bolj kot ljudje, ki so v tistem trenutku zraven tebe, pomembni všečki in delitev trenutka, ki je morda postal prav trenutek zaradi samega bildanja pomembnosti kje si, kaj ješ, s kom se družiš.
Sama sem bila tudi takšna ali še hujša. In še vedno se sedaj včasih ulovim, da izbiram kakšno lepo foto točko le zaradi Instagram ‘ulova’. Ampak je takšnih vedno manj. Če se že grem ta biznis, se ga grem proper, sem se sicer po sili razumer, odločila. Zato imam profesionalno fotografinjo, s kateri narediva malce ‘na lager’ fotografije, da mi ni potrebno žicati prijateljic na kavi, kar je bilo v nekem obdobju kar malce poniževalno in predvsem bizarno.
Ampak, da ne bom predolgo razglabljana in filizofirala … mislim, da sem se za prvi digi detoks odločila v letu, ko sem se poročila, morda pa leto kasneje. Ugotovila sem, da grem na dopust s kar nekimi pričakovanji, zadolžitvami, ki sem si jih zadala sama. Ponavadi sva si s Klemnom poleti vzela nekje 2 tedna dopusta, pred katerim sem postorila vse delo, oddala vse članke, za nujne stvari sem bila sicer dosegljiva, ampak na dopust nisem jemala računalnika. Seveda sem pred dopustom do zadnjega gagala, pa po njem tudi, ampak menila sem, da si zaslužim biti nekaj dni na off. Z instagramom in njegovimi pričakovanji pa nisem bila nikoli na off. Preprosto se mi nek trenutek ni več ljubilo razmišljati, kje se bom jutri fotografirala, želela sem le uživati. Če se bo vmes pojavila kakšna priložnost za fotografijo, super, ampak ta je nastala povsem spontano in ne bom prisilo ali pričakovanji, kje sem, kaj delam, kaj pijem, kako sem fabulozna ipd.
In tako sem lanske božično-novoletne praznike začela čutiti ta isti nemir. Za koga okrašujem, zase ali za sledilce, za koga pečem piškote, za nas, ali malo tudi za Instagram? Sliši se debilno in tudi je. Ker smo v tem svetu malce postali debili. Vključujem tudi sebe. Seveda imajo ljudje bolj radi, bolj spremljajo zasebnost ljudi, nekaj je na njem, da privlači, pomojem bi veliko ljudi najraje splezalo v dnevne sobe drugih in videlo, kako živijo, kaj delajo, kako se lotevajo tega in onega, a midva sva to mejo ne z rojstvom, pač pa z nosečnostjo, še bolj močno zarisala.
In res digi detoks vzame tisti kamen, tista pričakovanja in jih zmečka kot list papirja ter da neko lahkotnost. Kajti zapazila sem, da so me včasih tudi popolne praznične objave ljudi, ki jih sledim, spravile v slabo voljo. Ali se imamo mi slabo, ali moram to ali ono narediti lepše? Resnično, kakšne kvačkarije!

Prepričana sem, da se vsi ne počutite tako kot jaz, ampak jaz pa se in ne vem, kaj je slabega na tem, da vam to tudi zaupam. Kot sem že enkrat napisala, če sem že neka vplivnica, želim vplivati tudi na mlajše generacije in povedati, da ni vse zlato, kar se sveti. Da pogosto ljudje prikazujemo neko podobo, ki je lahko kr precej drugačna od te, v kateri živimo. Nič nimam proti recimo razkošnim domom ljudi, ki se z njimi ponašajo, imam pa veliko proti temu, da se slikajo s nekimi prestižnimi avtomobili, sami pa vozijo cliota. S tem ni nič narobe, moj prvi avto je bil clio in še zdaj je top avto, zdaj pa sama vozim kombija, haha, včasih celo Klemnovo podrto Corso, pa kaj, ampak tega ne skrivam. Gre se za neko pozo, ki je, ko pogledaš pod površje smešna, pogostokrat celo žalostna. In to želim osvetliti in bi bolj realna.
Modni influenserki je na primer najlažje, da dobi ali so izposodi oblačila in se v njih fotografira, pri meni 95% tiste, kar vidite, je tudi v moji omari. Največkrat plačano, ker sta moda in lepota moja strast. Moj hobi. Moje delo.
Pa sem spet skrenila iz poti … Moj digi detoks je trajal skoraj 3 tedne in je bil prava milina. Kako se ga grem? Moje glavno družbeno omrežje je Instagram in tega preprosto zbišem. Ker sem skozi detokse opazila, da ga res moram prav izbrisati, sicer včasih kar nezavedno kliknem nanj, me intrigirajo sporočilca ipd. Še vedno se ustvarjala spomine, ampak za nas. Ni me bilo strah, ali kaj zamujam, ali me boste pozabili, tudi če, se bom že kje druge našla. Po letih dela v tem svetu sem vseeno dovolj samozavestna, da vem, kdo in kaj sem. In to je včasih v tem insta svetu že pravi uspeh. Ker nam vseskozi nekdo vpije, kaj moraš biti, koga moraš poznati, kdo te mora slediti … naporno, skratka.
Ta svet je naporen, čeprav ga imam rada zaradi vizualnega učinka in dejstva, da se lahko izražam, ampak ravno zato je bilo potrebno, da se med prazniki ne srečujem s takšnimi mislimi. Da smo tukaj in zdaj. Bilo je prelepo, predvsem to, da smo bili lahko skoraj 24 ur na dan skupaj kot družina, smo hodili na izlete, s družili s prijatelji in bili predvsem popolnoma brez pritiskov. Tukaj mislim sebe.
FOMO – ali fear of missing out je šel stran z 3. digi detoksom. Ker priti nazaj, tudi to je težko … kako začeti, oziroma nadaljevati, zdaj, po že ne vem katerem, se zdi vse zelo organsko. Tako je in bo, ker sem se jaz odločila za to. Zato sem se odločila, da bom boj JOMO – joy of missing out kot FOMO.

In hvala tudi vam za to, da sprejemate moje odločitve, me podpirate in me kdaj tudi poslušate.

V novem letu vam želim veliko zdravja, sreče in osebnega zadovoljstva, ki naj ne sestoji pretežno iz všečkov in srčkov, ampak iz trenutkov, ki so lahko tudi samo vaši.
Tjaša***

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.