ponedeljek

9

november 2015

0

koment.

INTERVJU: Milena Eber: Če bi bilo vse, kar govorijo o krznu, res, bi bila že stokrat zaprta

Avtor , Objavljeno v Intervju

To ni bil moj prvi intervju s krznarko Mileno Eber, saj sva že nekajkrat poklepetali o krznarski industriji. Milena je karizmatična ženska, ki ve, kaj želi in s trdim delom je prišla do uspeha. S 30 letnim delom pa je postala tudi dobitnica nagrade za življenjsko delo, ki jo poklanja Elle. Pri intervjuju se nama je pridružila hči Mateja, ki je uradno že prevzela obrt.

Kakšni so bili prvi občutki, ko so vas iz Elle poklicali in vam povedali, da ste dobitnica prestižne nagrade za življenjsko delo?

Po tridesetih letih sem bila zelo presenečena in seveda tudi počaščena. Na začetku sem bila šokirana, potem pa se mi je zdelo to zelo lepo.

Gre za prvo tovrstno modno nagrado …

Dobila sem nekaj nagrad za razstave in nekaj priznanj na Celjskem sejmu, a takšna je seveda prva. Elle je priznana v svetovnem merilu. Drugače pa se meni zdi že priznanje, ko me izberejo, da sodelujem na tednu modne in ostalih modnih dogodkih, kjer kandidiraš in izberejo peščico.

Se vam zdi presenetljivo, da so nagrado podelili krznarski industriji? Krzno je še vedno kontroverzna tema in hitro se oglasijo nasprotniki…

Nasprotniki so v prav vsaki temi, še za čisti zrak. Tako bom rekla, po dolgoletnem dokazovanju, po pošiljanju sporočil novinarjem, dolgoletnem dokazovanju z zakonodajo in po širitvi laži o krznarski industriji, so tudi novinarji začeli brati naše raziskave in so ugotovili, da ni samo ena stran, ampak dve. Konec koncev se dela tudi velika škoda Sloveniji. Presežki v naravi so tako v naravi kot v živalih. Krznarstvo je stranski produkt. V kmetijstvu, če je žival lepo gojena, je uporabna za moj čevelj ali moj plašč.

Želite reči, da se vam godi krivica, da ljudje gledajo na usnje drugače, kot na krzno …

Ne razmišljajo dovolj.

Mateja: Tudi Marjeta Grošelj ustvarja iz usnja, pa je nikoli nihče ne napada.

V bistvu gre za licemerstvo znanih Slovenk, ki so vodile kampanje proti krznu. Ko so imele krznene torbice, ki so bile modne, je bilo v redu, ampak torbice ne zebe. Ljudi pa zebe. Ampak drugače gledajo na kosmat plašč ali na usnjenega, čeprav sta iz iste živali.

Mateja je od vas že prevzela posel, tako da je to vprašanje morda zanjo. Kako je s širitvijo v tujino, vas zanima?

Ko predajaš obrt iz svojih rok in greš v tujino do poslovnih partnerjev ter vidiš, da so tvojemu nasledniku odprta vsa vrata, je to največ, kar lahko narediš. Kar se pa širitve v tujino tiče, sem se že pred časom odločila med širitvijo dejavnosti in družino. Širitev prinese s seboj dobre in slabe strani. Takrat sem se odločila krčenje in družino ter ukinila grosiranje.

Mateja: Tudi meni je Slovenija dovolj lep trg. Stranke obožujem in veliko dela imam z našo trgovino, tako da ne vem, kako bi lahko podelala še tujino. Pogosto ljudje mislijo, da je Slovenija zelo proti krznu, ker deset istih ljudi pošilja sporočila medijem, a je krzno zelo priljubljeno. Tujina – mogoče nekoč, nikoli se ne ve.

Naš star rek je Klein aber fine. Tudi surovine, da prodajaš v drugih trgovinah, so drage in to je velika odgovornost, ko nekam pošiljaš plašč za nekaj tisoč evrov. Potem je pa še svetovanje zelo pomembno kar najbolje opravimo sami. Včasih je grozno, da kakšna ženska nase siv plašč in kar z očmi zaviješ, ker ji ne pristoji.

Milena_eber

Je težko povedati, če stranki ne paše?

Ne. Na lep način prikažeš – na eno stran ji daš plašč, ki si ga je sama izbrala, na drugo pa tistega, za katerega misliš, da je boljša izbira. Stranka potem sama vidi.

Se iskrenost obrestuje?

Da, zato se stranke vračajo. Sem imela pa eno stranko, ki je imela konfekcijsko številko 44, a je izbrala plašč 38. Prepričevala sem jo, da je premajhen, a je vztrajala in mi rekla: »Gospa Eber, jaz grem zdaj na shujševalno in če bom imela ta plašč doma, bom prišla na 38.« Dala sem roke stran in rekla, dobro. Naj še povem, da ji je uspelo.

Kakšni so letošnji trendi, kaj bomo letos videli?

Mateja: Prav vse, za vsakega nekaj. Od barv sta v ospredju bež, zlato bež in siva. Med kroji pa sta najbolj popularni parka in brezrokavniki, to je letos pravi modni hit.

Milena: Za revijo smo sicer naredili nekaj ekstravagantnih kosov, da je šov. Te kos eimaš potem v izložbi, da ljudi pritegne, a najbolj zanimiva je klasika. Se pa najdejo kakšne Rusinje in Beograjčanke, ki jih zanimajo tudi ti posebni kosi.

Mateja: Je pa tudi veliko Slovenk, ki si želijo posebne odštekane kose, ki jih naredimo po njihovi ideji.

Kako vaša trgovina čuti zaprtje mestnega jedra?

Mateja: Mislim, da je bilo letos prvo leto, da smo imeli nekoliko več tujih kupcev. Meni je sicer žal, da je mestno jedro popolnoma zaprto, ko so vozili mimo avtobusi, so ljudje videli, da so v centru trgovine. Zdaj pa pri sovrstnikih in tudi starejših opažam, da se jim ne da hoditi v center, ker so jim nakupovalna središča enostavnejša.

Kdo je bil vaš vzor skozi vsa ta leta oblikovanja in dela?

Pravzaprav prave vzornika nisem imela, da bi rekla, da je bil to Karl Lagerfeld ali kdo drug. Da, so neki vzorniki, a pomembno je, da preživiš. Kar sem sama rada nosila, sem lahko tudi prodala. Če je bilo meni všeč, potem sem dobro predstavila strankam. Nisem človek, ki bi veliko načrtoval, saj sem človek trenutka. Ko sem se vsako leto februarja sprehajala po Parizu, sem dobila inspiracijo.

Prav vsako leto v Parizu?

Pri nas se sezona začne oktobra in takrat sem bila v službi cele dneve. Februarja pa sem šla v Pariz. Vedno sem šla v četrtek zvečer na letalo, potem na sejem in dva dneva sprehodov po Paizu. Ničesar nisem rabila kupiti, niti gumba, samo opazovala sem. Opazovala sem trgovine, izložbe, prodajalke, kako so oblačila narejena, kaj bi lahko jaz uporabila v praksi in mislim, da so bile to tiste baterije, brez katerih ne bi mogla živeti. Čeprav je bil v tem izletu tudi obisk sejma, je bilo sproščujoče. Motile so me tudi prijateljice, a zdaj hodim s hčerko. To mi je v veselje.

Prej ste lepo rekli, da ste delali za preživetje, da ste imeli to v mislih. Se vam zdi, da se slovenski mladi oblikovalci tega ne zavedajo oz. vsa slovenska moda, da preveč sledi trendom in ne uporabnosti?

Ko narediš nek izdelek, se moraš vprašati, komu boš to prodal. Lahko si še kako trendovski, a prodati je treba. Morda naše fakultete temu ne dajo dovolj poudarka. Na Češkem sem slišala, da slikarje najprej vprašajo, kdo bo to sliko kupil. Šivanje in oblikovanje je umetnost, to je kot slika. Ogromno denarja vložiš in potem ti nihče ne kupi. Preživeti je potrebno. Včasih je bilo tako, da je bilo nekaj modno v svetu mode in potem čez tri leta pri nas. Zdaj ni več tako, zdaj je danes v Milanu in jutri želi stranka pri nas. Vseeno pa moraš paziti, da je nosljivo. Zdi se mi, da mladi oblikovalci takoj mislijo, da so umetniki.

eber

Vegetarijanke še vedno kupujejo pri vas?

Še. Vedno več jih je in tudi tiste, ki so svojim mamam prepovedovale krzno, so zdaj stranke in govorijo, kaj mi bo zdaj mami rekla. Krzno je res naraven material in zdrav. Pogosto se ne zavedamo, da če nam je toplo, da kri lepo cirkulira. Že stokrat bi bila zaprta, če bi bilo vse, kar so govorili o krznu, res.

Se vam je godila krivica?

Malo se nam je. V 26 letih dela nisem imela niti ene kršitve, tudi o drugih krznarjih ni bilo kršitev, saj si nihče ne upa delati proti predpisom, ker so strašne kazni. Tudi rejci imajo strašne kontrole. Tudi rejec v Mariboru dobi po deset kontrol na leto iz Evrope.

Koliko rejcev pa je v Sloveniji?

Enega, ki goji činčile. Imamo pa rejce zajcev in ovac.

Že ob prejemu nagrade ste omenili vašo dobrodelnost. Letos boste pomagali invalidom?

Lani smo zbirali za zdravnike. Letos pa za invalide. Ob 95 obletnici smo podarili 95 krznenih odej invalidom, ker jih zebe.

Dobrodelnost vam je kar zapisana v genih?

Mama mi je nekoč rekla, da ne znam sprejemat, ampak da rada dajem. Ni res, razveselim se, ko nekaj dobim, a ne znam pokazat. Ko pa nekoga obdarujem, se že pred tem veselim. Srečna sem, če lahko nekoga osrečim. Invalidi imajo manj možnosti, da si to vse lahko privoščijo, tako da rada pomagam.

 

Ni veliko intervjujev, pri katerih se odločiš, da boš napisal tudi sklepno besedo, a ta je takšen. Z Mileno in njeno hčerko sem se dobila v piceriji Piazza in ko sem odhajala od doma, sem rekla, da se vrnem čez kakšne pol ure, saj gre za kratek intervju. Mislim, da smo se pogovarjale dve uri. Obdelale smo vse modne trače in delile nasvete o opremljanju stanovanju. Milena in Mateja sta res odlični sogovornici v družbi katerih se počutiš kar njun prijatelj.