nedelja

27

september 2015

0

koment.

Kolesarsko potepanje po Dolomitih

Avtor , Objavljeno v (po)POTOVANJE

Sebe imam za nešportno osebo, čeprav je moje športno udejstvovanje razmeroma veliko za takšno izjavo. Pogosta so jutra, ko se odpravim na jutranji tek. Tudi moj kolesarski števec bo letos z malo truda dosegel 1000 prevoženih kilometrov, a vseeno sem mnenja, da nisem športni tip, saj se ob vsakem takšnem športnem udejstvovanju vprašam, kaj mi je tega treba. In tudi letos sem naredila nekaj, da sem se spraševala, kaj mi je tega treba.

sella_ronda_4

Na poti v Cortino

Že na smučanju je padla ideja, da bi letos osvojila Sello rondo s kolesom. Ideja je v meni zorela in dozorela avgusta, ko sem začela iskati hotel, v katerem bom bivala med svojim kolesarskim dolomitskim podvigom.

V mislih sem imela prijeten tirolski hotelček z zunanjim bazenom, a sem v iskanju takšnega, ki bo zadovoljil moje želje in bil cenovno sprejemljiv, skoraj obupala in odšla k avstrijskim kolegom, ki so za razvajanje korak pred Italijani. Nisem obupala. Spremenila sem datum, se ognila ferragostu in rezervirala v drugem septembrskem koncu tedna. Spremembi datuma je botrovala tudi odločitev, da je bil letošnji drugi Sella ronda bike day ravno 13. Septembra, kar je imelo pri meni veliko vlogo, saj sem kot kolesarka, ki jo je v osnovni šoli zbil avto, precej reva, na ta dan pa je cesta zaprta.

hotel

Po dolgem iskanju sem našla hotelček Boutique & Fashion Hotel Maciaconi v kraju Santa Cristina. Razmeroma majhen hotel, ki poboža še tako razvajeno dušo. Prijazno osebje, čista soba s pridihom topline lesa, ki te zaziba v tirolsko domačnost, zunanja zastekljena savna s pogledom na gore in ogrevan bazen. Bi sploh potrebovala kaj več? V resnici ne, a lahko dodam, da je bila tudi hrana pika na i. Samopotrežni zajtrk je ponujal čisto vse, tam bi nekaj za pod zob našle tudi najbolj razvajene duše. Natakar se je takoj na začetku večerje predstavil in z osebno noto poskrbel za dobrodošlico. Njegovo prvo vprašanje je bilo, če sva na kaj alergična, nato pa naju je popeljal skozi šest hodno večerjo. Če nama hodi ne bi ustrezali, bi jih lahko zamenjala z jedjo iz menuja, a sva se prepustila kuharjevemu izboru, ki je skrbel za zanimivo razvajanje brbončic. Cena hotela s polpenzinom je na osebo od 75 evrov na dan, a je ta odvisna od sezone. Naj še dodam, da je ta polpenzion skoraj polenpenzion, saj v času od 15 do 18 ure strežejo slane in sladke prigrizke ter juho.

IMG_7970

Pa da ne boste skrbeli, nisva samo jedla, veliko sva kolesarila, le želela sem predstaviti super hotelček, ki je glede na ponujeno, kar ugoden in ga toplo priporočam, če se odpravljate v Dolomite.

sella_ronda_1

Najina kolesarska avantura se je začela ob 8. uri, ko sva se iz Ljubljane podala proti Dobbiacu. Odločila sva se za pot prek Avstrije, saj je Dobbiaco kraj tik za mejo in ponuja lepo kolesarsko pot. Avto sva parkirala pri čudovitem gorskem jezeru Dobbiaco, kjer sva spila prvi italijanski kapučino in se nato s kolesom odpravila do Cortine d’Ampezzo. Tridesetkilometrska kolesarska pot, ki se razprostira ob nekdanji železniški trasi, naju je vodila mimo jezera Landro, čez manjši prelaz, most nad 50 metrskim prepadom, skozi tunel in na vrh, kjer se je razprostiral čudovit razgled na ledeniško dolino. V Cortini sva si ogledala ostanke olimpijskega ognja, pojedla toast, kaj več v Italiji čez dan ne dobiš, in se odpravila nazaj do avta. 60 kilometrsko avanturo bi na lestvici zahtevnosti do 10 ocenila s 4, tako da si jo lahko privošči vsak rekreativni športnik.

IMG_7936

Po prvem osvojenem cilju sva se z avtom odpeljala do Sante Cristine in največji šok doživela na prelazu Gardena, saj je že snežilo. S cmokom v grlu sva se odpravila do hotela in upala, da bo nov dan prinesel boljše vreme.

sella_ronda_5

Drugi dan sva osvajala bližnje kraje. Prevozila sva le nekaj kilometrov, da sva spoznala sosednje vasi. Nisem ljubiteljica višinskega kolesarjenja, a sem se vseeno z vso vnemo podala proti vrhu Secede. No, nekje na prvem odstotku poti sem si premislila in se odločila, da je treba nogice šparati za podvig Sella ronda, tako da sva si le ogledovala bližnji Ortise in se nato povzpela do čudovitega slapu Tervela.

Tretji dan je bil zame dan za počitek, saj je bil dan D pred vrati. Če sem želela osvojiti vse štiri prelaze, sem morala noge malo pocrkljati s počitkom.

In prišel je dan: Kaj mi je tega treba?

V nedeljo sva se pognala v boj s štirimsella_ronda_6i prelazi. Oborožena s toplimi oblačili, energetsko hrano in pijačo The Nutrition ter veliko željo po uspehu. Vzpon na prvi prelaz Gardena je bil mačji kašelj. Sledil je dokaj položen vzopn številka dve na prelaz Campolongo. Desetkilometrska neskončna vjugasta cesta me je popeljala na vrh Pordoja, kjer je bilo zelo mrzlo in brez toplega windstopperja And by Andraž ter rokavic, bi zmrznila. Sledilo je zadnjih šest kilometrov na prelaz Sella, za katere sem mislila, da bodo izi pizi, a se je izkazalo da sem se uštela. Dva kilometra sem trpela kot hudič, nato sem zbrala moči iz vseh telesnih celic in jih usmerila v pedala. Uspela sem. Prišla sem na vrh gospe Selle in slavila mini zmago. Težavnostno stopnjo bi ocenila devet od deset. A nič bati, vredno je poskusiti, tudi če vam ne uspe narediti celega kroga, vas lahko reši kolesarski taksi.

sella_ronda_7sella_ronda_3

sella_ronda